Vid Kmetič: MARIBORSKO LETO

Založba knjig Kulturni center Maribor, zbirka Frontier 283, število strani 200, leto izida 2024

ZA NAROČILO KLIKNITE TUKAJ

Mariborsko leto je knjiga, ki jo mora imeti vsak Mariborčan. Gre za izbor časopisnih člankov, ki jih je zbral in izbral Vid Kmetič, pomemben kronik mariborskega javnega življenja preteklosti in danes. Mariborsko leto je koledar dogodkov in prigod od 1. januarja do 31. decembra, zapisanih v časnikih in časopisih v prvi polovici 20. stoletja.

“Mesta po definiciji sestavljajo ulice in ceste, trgi, parki, hiše, cerkve, skoznje večkrat tečejo potoki in reke, vodijo železniške proge, nekatera imajo celo letališča. A to še niso mesta, to so zgolj pravilno zložene opeke z nekaj malte in bleščečimi fasadami, strehe, okna, to je le lepo položen tlak ali asfalt, to so železniške postaje in pristajalne letališke piste. Kar iz vsega naštetega zares naredi mesto, so ljudje in njihove zgodbe. Vsako mesto jih ima. Nekatere so velike zgodbe, tiste, ki jih najdemo v zgodovinskih učbenikih in se o njih učijo v šolah, pišejo knjige in doktorske disertacije – zgodbe o junakinjah in junakih ter dogodkih, ki so spreminjali mesto in svet. Največ pa je tistih malih zgodb, zgodb „navadnih“ ljudi, ki so se nekoč sprehajali po naših ulicah in trgih, zgodb, s katerimi se lahko tudi dandanes poistovetimo, jih podoživimo. Mnogo teh zgodb nam vsakodnevno prinašajo časopisi in z veliko gotovostjo lahko trdimo, da prav časopisni članki ponazorijo utripanje mesta v času, v katerem so nastali. Še posebej dragocene so tiste male, na videz nepomembne novice z ulic in trgov, poročila o zgodah in nezgodah vsakdana.
Članki, zbrani v knjigi Mariborsko leto, nam prinašajo drobne notice mestnega utripa med obema vojnama – za vsak dan po enega. Od Naceka, ki je prešerno prepeval, do Ruže, ki se je obnašala ružno, od nepridipravov, ki so podirali hišice za tiče, do nekrologa neki opici, od nesreče z gnojem na Grajskem trgu do samostanskih bratov in njihovega vina. Za vse to in še več je bilo nekoč prostora med dnevnimi novicami mesta, ki mu pravimo Maribor. 365 dni v letu in še prestopni dan za povrh.
Ko tako „listamo“ po starem časopisju, se večkrat vprašamo, ali niso ti članki nastali v današnjem času in ne v dvajsetih ali tridesetih letih prejšnjega stoletja, saj se zdi takratni utrip mesta marsikdaj na las podoben današnjemu – le jezik je nekoliko bolj sočen in arhaičen – rabote in bedastoče Mariborčank in Mariborčanov med obema vojnama pa nam potrjujejo tisto dobro znano reklo, da se zgodovina včasih čisto zares ponavlja.”
—Vid Kmetič

Iz knjige

Več reda! Iz občinstva smo prejeli.
Na velikem dravskem mostu ni vselej pravega reda. Novi cestni red zahteva »hodi in vozi na desni!« Mnogi pešci se še vedno ne ravnajo po tam redu, dasi jih stražniki na to opozarjajo. Hoja na desni v nasprotni smeri otežkoča na mostu peški promet, zato naj stražniki, sicer prijazno, vendar bolj energično nastopajo proti onim, ki se ne marajo po tem redu ravnati; zlasti je to potrebno ob tržnih dnevih t. j. vsako sredo in soboto, a tudi ob nedeljah in praznikih.
(Tabor, 7. 3. 1926)

Iz bolnice pobegnila je včeraj 25-letna oboževalka Venere Antonija K., ki jo je policija predvčeraj v svrho ugotovitve njenega zdravstvenega stanja oddala na oddelek za spolne bolezni.
(Mariborski večernik Jutra, 4. 3. 1931)

Živalsko čudo na Meljskem hribu
Posestnik Ivan Rupena na Meljskem hribu št. 42 je doživel v torek nenavadno presenečenje. Junica mu je nam reč povrgla tele z dvema glavama in 8 nogami. Da reši junici življenje, je veterinar odrezal nenavadnemu teletu eno glavo in dve nogi, toda brez uspeha. Junico so morali zaklati, izredno abnormiteto pa bo g. Rupena nagačil in teleta potem prodal.
(Mariborski večernik Jutra, 19. 11. 1927)

Upravičen protest.
Na včerajšnji seji Mariborskega novinarskega kluba, ki združuje urednike vseh listov brez razlike strank, je bil sklenjen protest, ki priča o hvalevredni novinarski solidarnosti. Naša in madžarska vlada sta se namreč domenili, da si bosta izmenjali takozvane politične zločince. Med onimi, ki bi jih imela naša vlada izročiti, je tudi več madžarskih novinarjev, ki so se kot pristaši grofa Karolya zatekli v Jugoslavijo in so se tu tako eksponirali proti nasilniški Hortyjevi vladi, da so jih na Madžarskem “in contumatiam” obsodili. Te naše prijatelje naj bi vlada izročila v kremplje Hortvjevem u režimu! Mariborski novinarji bodo protest proti izročitvi novinarjev sporočili potem svoje centralne organizacije pristojnim činiteljem.
(Tabor, 4. 8. 1926)