Katja Stajnko: KROŽIŠČA AVTIZMA

Založba knjig Kulturni center Maribor, zbirka Sprejeto 068, število strani 76, leto izida 2025

ZA NAROČILO KLIKNITE TUKAJ

^{Katja Stajnko: Krožišča avtizma}

KRATEK POVZETEK

Knjiga Krožišča avtizma govori o (ne)vsakdanjem soočanju starša z otrokom, ki ima avtizem. Govori o soočanju mame, učiteljice, ki se je kljub pedagoškemu znanju znašla v slepi ulici, ko je njen otrok dobil diagnozo, ki je spremenila življenje celotne družine. Skozi situacije, ki so nekaterim otrokom nekaj čisto normalnega, se družina srečuje z do zdaj neznanimi izzivi. Pogledi tujcev, kričanje pri frizerju, vožnja po točno določenimi poti tako postanejo del vsakdana, ki družino spravlja v obup. V neprijetne trenutke.

Bistvo vsebine knjige je skrito v teh situacijah, ki jih bodo morda razumele le družine, ki živijo enako ali podobno življenje. Živeti z avtizmom in ga razumeti ter ga umestiti v normalno življenje, se bere kot nekaj nemogočega. Ampak kaj sploh je normalno življenje? Je res normalno, da hitimo od točke a do točke b in ne vidimo ničesar drugega kot to, kako se nam mudi? Ne bi bilo morda lepše zapeljati po cesti avtizma in prešteti vseh rdečih avtomobilov? Morda vseh križišč?

ŽIVLJENJEPIS

Katja Stajnko je v prvi vrsti oseba, ki že od nekdaj rada zapisuje svoje misli, pričakovanja, strahove. Kot bi se bala, da bodo ušli. Že v otroških letih je polnila strani svojih dnevnikov, vendar takrat v upanju, da tega nihče ne bo bral. V svojih zgodnjih otroških letih se je odločila, da bo postala učiteljica, kjer bo svoje misli, na igriv način, lahko delila s svojimi učenci. V njej se je kar hitro prebudila tudi ideja o tem, da bo nekoč izdala svojo pesniško zbirko otroških pesmi. Vse je nekako ostalo zapisano nekje v zvezku in kasneje na računalniku, nikoli se za objavo ni odločila.

Danes objavlja članke s področja vzgoje in izobraževanja v strokovnih revijah, je urednica občinskega glasila, učiteljica razrednega pouka in mentorica mladim raziskovalcem.

Ko je prvič postala mama, si je izmišljevala pravljice za sina, mu rimala svoje pesmi in ga usmerjala po poteh tovrstne umetnosti.

Ko je postala mama drugič, je življenje spet želelo, da piše, piše in še enkrat piše ter na tak način opogumlja svojo dušo. A ker je učiteljica in se resno sooča s starši, ki imajo podobne težave, je se ji je porodila zamisel o tem, da se opogumi navzven. Da razgali svoje misli in jih deli z nekom, ki ga bo branje potolažilo.