Založba knjig Kulturni center Maribor, zbirka Frontier 351, število strani 262, leto izida 2025

ZA NAROČILO KLIKNITE TUKAJ

^{Sanja Pregl: Tečaj poslušnosti}

***

VSI MOŠKI DOBRO VOZIJO

Srednješolci v zadnjem letniku šole med odmorom izmenjujejo svoje izkušnje z vožnjo avtomobila. Nekateri že imajo izpit za vožnjo, nekateri ga še pridobivajo.

Filip: Včeraj sem peljal po ozki cesti proti vrhu hriba. Cesta je bila ozka in polna lukenj. Nasproti mi je v malem avtu pripeljala ena babnica in peljala je naravnost vame. Če se ne bi umaknil in zapeljal tik k ograji na ovinku, bi se zaletela vame. Z avtom sem podrgnil ograjo in oče je bil potem zelo hud.

Nika: Saj je samo pleh. S tabo je bilo vse ok.

Filip: Ja, ampak denar za popravilo bom moral pa sam zaslužit.

Aljaž: Zaradi malih žensk imamo potem moški stroške.

Nika: Kako to misliš?

Aljaž: Male ženske v velikih avtomobilih se obnašajo, kot da je tudi velik avto majhen in te malodane zrinejo s ceste. Majhne ženske v majhnih avtomobilih pa delajo tako velike zavoje, da te tudi zrinejo s ceste, ker si želijo, da se njihov mali avto vidi.

Nika: Kaj pa mali moški?

Aljaž: Vsi moški vozijo dobro. Nesreče so samo zaradi žensk.

Nika: Majhnih žensk?

Aljaž: Vseh. Moj oče pravi, da nobena ženska ne zna vozit, in jaz mu verjamem. Ker imam odprte oči.

Nika: Torej sem tudi jaz slaba voznica?

Filip: Ti si edina izjema.

Aljaž: Če bo res kdaj nujno treba, se bom tudi s tabo peljal, če boš med vožnjo upoštevala moja navodila.

***  

Položaj žensk v vsakdanjem življenju je tema, ki me zelo zanima. Vsak dan opažam mnogo ravnanj tako moških kot žensk, ki pričajo o še vedno veliki dejanski neenakosti in neenakopravnosti žensk in moških, čeprav naj bi bil naš položaj enakopraven. V poslovnem svetu in v osebnih navezah. Od navideznih malenkosti do res velikih razlik v ravnanjih. Ne delajo tega samo moški, tudi ženske sebe in druge ženske mnogokrat postavimo v slabši položaj glede na naše partnerje, prijatelje in sodelavce.

Kratke zgodbe sem začela objavljati na blogu in na Facebooku. Po eno zgodbo na teden. Zabavnost in trpkost ob odzivih sta se v meni mešali. Največ odzivov sem dobila osebno, v živo, nekaj pa je bilo tudi neposrednih komentarjev na posamezni objavi. Pogosto so se predvsem bralke odzivale nanje, da se podobno tudi njim dogaja ali da takšne situacije opažajo okoli sebe. Po eni strani so bile vesele, da še kdo opazi to neenakost in jo celo zapiše, po drugi pa žalostne, da je to še vedno tako zelo prisotno v družbi. »To se mi že desetletja dogaja, mislila sem, da je to že preteklost, vsaj pri drugih ženskah.« Kar precej bralcev pa je reagiralo tako, da so me obtožili feminizma (kot da je to nekaj slabega) in sovraštva do moških. »Ne izmišljuj si!« »Spet težiš s temi temami! Odrasti že!« »Objavi še kakšno zgodbo, kako smo moški ubogi in deležni šikaniranja.« »Lažeš. To se danes ne dogaja več!« Večina bralske publike pa je bila tiho in brez odzivov: če se meni ne dogaja, se me to ne tiče, če pa se mi dogaja, pa nočem, da drugi to vedo. In tišina spodbuja, da se stvari ne spreminjajo. Če o stvareh ne govorimo, ostaja vse enako. In zato sem še s toliko večjim zavedanjem o njihovi potrebnosti pisala in dve leti objavljala te zgodbe. Zdi se mi zelo pomembno, da se o položaju žensk govori in piše. Tudi v literaturi. Ker z zgodbami spreminjamo svet na bolje. Tudi če v čisto malih korakih. 

Sanja Pregl

***

Tako kot se gledalec v galeriji le za kratek čas ustavi ob posamezni sliki, kipu, instalaciji, tako razbira bralec kratkih zgodb Sanje Pregl. Te bi lahko bile tudi slike ali zaigrana dejanja znotraj enovite komedije življenja v gledališču. Najprej bralec ali gledalec opazi to, kar želi opaziti, ne glede na sugestije avtorja, kuratorja ali režiserja. S tem nastaja svojstvena, čisto osebna predstava, v glavi se tudi zavrti film, katerega avtor je bralec oziroma gledalec sam. Svoje so pridali memi, ki so se naselili v njegove možgane, odločilni so za dojemanje dogodka, povedanega, videnega, naslikanega. Bralec ali gledalec spregleda in dojema dano situacijo, a bolj kot sugestijo, ki jo po svoje predela. Nemalokrat se mu situacija sploh ne zdi posebna, zlasti če bi ji bil priča sam. Morda je sploh ne bi zaznal kot posebno. Le redko pa bi se zavedal, da se sooča s stereotipi. Saj poznamo staro Goethejevo misel: »Če ne bilo oko bi sončno, ne moglo sonca bi zaznati!« Pa četudi oko ni sončno, je pomembno, da se bralec oziroma gledalec zamisli ob reakcijah prizadetih. Da si zastavlja vprašanja, da analizira. Se čudi, jezi, samo da ne ostane ravnodušen. Saj tako pridobiva nova spoznanja in morda bodo čez čas novi memi preglasili stare, zato bi bil dobrodošel tudi Tečaj slušnosti in razmisleka, če parafraziramo idejo in naslovno zgodbo Sanje Pregl Tečaj poslušnosti.

Milena Zlatar

***

Sanja Pregl se je rodila leta 1970 v Ljubljani, kjer še danes živi in ustvarja. Študirala je ekonomijo in končala znanstveni magisterij na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Pisati je začela v svojih zgodnjih dvajsetih letih in prvo knjigo izdala leta 1995. V slovenskem jeziku je izdala dvaindvajset knjig za otroke in odrasle. Njene knjige so prevedene v deset različnih jezikov in objavljene na skoraj vseh celinah. Za svoje delo je prejela nagrado na Mednarodnem natečaju za poezijo mesta Salò in bila nominirana za nagrado Mira.

Obožuje zgodbe. Je radovedna raziskovalka, navdušena iskalka in zbirateljica zgodb. Zelo rada jih sestavlja iz drobnih idej. Piše jih, pripoveduje in fotografira. Poleg tega jih rada živi.

ZA NAROČILO KLIKNITE TUKAJ