Založba knjig Kulturni center Maribor, zbirka Frontier 361, število strani 80, leto izida 2025
ZA NAROČILO KLIKNITE TUKAJ
Jože Štucin: Marš na Soči
ZA VOGALOM
tiho je za vogalom,
pretiho,
in sem pomislil,
da ni ničesar tam,
da je kar nič,
odsotnost vsega –
tam.
Iz spremne besede:
Slovenski pesnik Jože Štucin, glasbeni pedagog in teoretik ter literarni kritik in ljubiteljski fotograf, v novi pesniški zbirki z naslovom Marš na Soči, petnajsti po vrsti (nekatere so izšle pod psevdonimom Regina Kralj), ustvarja estetsko razkošno poezijo, subtilne verze, stkane v vznemirljivo sporočilo ter ritmično ubrano in zveneče odzvanjanje.
Že v svojih doslej objavljenih pesniških zbirkah, zlasti predzadnji, ki ima naslov Mrak in zarja (Kulturni center Maribor, 2024), je opozoril nase z mojstrskim povezovanjem konkretnega in abstraktnega, individualnega in univerzalnega ter upesnitvijo tako drobnih dogodkov kot globokih spoznanj. Zablisnil se je nonsens, opaziti je bilo navezovanje na nadrealizem, očitna sta bila smisel za humor in iskanje večpomenskosti.
Prevladujoče spoznanje in hkrati občutenje, ki vejeta iz večine Štucinovih pesmi v novem literarnem delu, pesniški zbirki Marš na Soči, pa je bivanjska stiska. Pesnik je ujet v določila kozmosa, preveva ga občutek, da se njegov zemeljski čas izteka, polašča se ga samota, čedalje bolj se potaplja v tišino, čeprav je bil vse življenje človek zvokov, tesno povezan z glasbo in občudovalec tonov različnih višin. Vedno znova se sprašuje o pomenu in smislu pesniške besede, skuša se namestiti zunaj pesniškega snovanja, a to nikakor ne gre, saj je pesnikovanje izenačeno z njegovim življenjem. O življenju ve zelo veliko in izreka filozofske resnice, njegova spoznanja so kdaj pa kdaj resignirana, kaj kmalu pa ga prešine radoživost, sicer nekoliko obvladana in pritajena, in vendar občutje, da je lepo biti tukaj, dihati svež zrak, stati ob reki in začutiti različne vonjave, tako prijetne, kot tiste, ki dražijo, a vseeno ne povzročajo želje po dokončnem odhodu. Pesnik vztraja in nima namena postati trpeča vertikala. Premišljuje o tem, da pravzaprav ne ve, kje se končata njegova svobodna volja in mora samopodobe.
Marija Švajncer
Jože Štucin, 1955
Mladost je preživel v Cerknem, po študiju glasbe pa se je zaposlil v Tolminu, kjer tudi živi.
Do upokojitve je poučeval glasbo na vseh tamkajšnjih šolah, osnovni, nižji glasbeni šoli in gimnaziji. Piše predvsem poezijo, ki je objavljena v štirinajstih zbirkah. Že od študentskih časov naprej piše tudi glasbene in literarne ocene / kritike /, recenzije, ki jih objavlja v različnih medijih. Več let je bil urednik literature v reviji Primorska srečanja, vodil je Literarni klub Tolmin in je član Društva slovenskih pisateljev.
Piše tudi haiku. Dvajset let je izvajal vseslovenski (nekaj let tudi mednarodni) natečaj haiku poezije za otroke do 15. leta starosti. V tem projektu je izšlo dvajset zbornikov, v katerih je svoje haiku pesmi objavilo lepo število osnovnošolcev; med njimi so bili mnogi, ki so se imeli priložnost prvič (prenekateri verjetno tudi zadnjič) literarno predstaviti.
Poleg naštetega se od mladosti ljubiteljsko ukvarja s fotografiranjem, imel je že nekaj samostojnih razstav.
Založba knjig Kulturni center Maribor 