Založba knjig Kulturni center Maribor, zbirka Frontier 390, število strani 174, leto izida 2026
ZA NAROČILO KLIKNITE TUKAJ

Matej Krajnc: VRBANSKA
Matej Krajnc je univerzitetni literarni komparativist, član Društva slovenskih književnih prevajalcev in podpredsednik Društva slovenskih pisateljev. Je avtor številnih literarnih tekstov, njegov vrelec pisanja je navidezno neizčrpen, saj njegova avtorska bibliografija obsega več kot sedemdeset samostojnih knjižnih naslovov poezije in proze.
Emerik Božič Vrbanski je v pričujoči knjigi nekdo, ki naj bi bil začetnik znanstvene fantastike pri nas, futuristični pisec groze in fantazije, pa tudi sonetist, ki je vedno napisal samo prvi verz in ga nato ponavljal, razen v prvih mladostnih pesmih, ki mu jih niso hoteli objaviti. Vrbanska je anahronistična zgodba o Emeriku Božiču, Mariborčanu, ki je odložil pero in postal duh.
V Vrbanski, zadnjem delu mariborske trilogije, nadaljuje Krajnc svoje jezikovne bravure še bolj neugnano, nenavadno, originalno: parodira zaresnost zgodovine in literarne vede, razvezuje dolgoveznost raziskovalnih analiz, preverja vzdržljivost literature z ojačevalci popa in roka, vijuga pisanje skozi dnevnike, pesmi in pisma med asteriksi, tudi v nežlahtni štajerščini, à la »čuj in tota naj bi zaj bla tota prava«. In ko podaja delirije kralja moderne v petdesetih odtenkih, mu omogoča obračanje v grobu, a le zato, da si ta tam lažje prižiga cigarete. Fiktivni Emerik Božič pa je itak vsesplošna motnja, nujna za odstranitev iz književnosti nasploh.
Bojan Sedmak
Odlomek
»To je iz Cankarjevih zapiskov?«
»Drugih nimamo!«
»Tu naj bi bilo otroštvo zaobjeto? Od kod je Cankar toliko vedel o
otroštvu Emerika Božiča?«
»Zatvorjena sta bila vkup!«
»In sta se tepla! Saj Emerik ni bil zapahnjen! Ti je mogoče sinilo,
da bi bil Emerik sam to zgodbo zapisal? Če trdiš, da je v Cankarjevi
zapuščini še ena njegova proza?«
»Da bi samobiografski ta zapis bil?«
»Samobiografski!«
»In kaj zdaj ž njim?«
»Ne vem. Če je to vse, kar imamo, je pomanjkljiv!«
»Kako sestavimo celo zgodbo? Je še kdo živ?«
»Iz leta 1872? Kakšna želva morda. Mogoče jo imajo na Pedagoški
fakulteti. Greš na hrib vprašat?«
»Frančiška je opazovala Jožefa … Ta družina mi smrdi po stalkerjih
in pedofilih.«
»Pazi, kako govoriš o družini potencialnega petega modernista!«
»Kakšnega potencialnega! Emerik je bil, je bil!«

