Kulturni center Maribor, zbirka Frontier 193, število strani 124, leto izida 2021
ZA NAROČILO KLIKNI TUKAJ

Borut Gombač, rojen 12.6.1962 v Mariboru, je pesnik, dramatik in pisatelj, ki je po poklicu in izobrazbi knjižničar. Je avtor številnih knjižnih objav in član Društva slovenskih pisateljev. Od leta 1992 je zaposlen v Univerzitetni knjižnici Maribor. Leta 2006 je za pesniško zbirko Razblinjene dlani (Subkulturni azil) in zbirko pravljic Velike oči male budilke (Aristej) dobil Glazerjevo listino, nagrado za vrhunske dosežke na področju literature Mestne občine Maribor, leta 2020 pa za zbirko S konico konice jezika (Hiša poezije) Veronikino nagrado za najboljšo slovensko pesniško zbirko leta.
***
BREZTEŽEN IN GNETLJIV
Borut Gombač
Medtem ko z nikoli povsem simetrično
palico za ravnotežje
negotovo stopam po navidezni črti med časom
in prostorom,
nekdo,
ki ga še ni,
čaka na začetek začetka.
Vse njegove bodoče odločitve so še vedno prave,
morebitne dvoumnosti ne siromašijo,
ampak bogatijo.
***
Pesmi so semena, ki si ne prizadevajo biti rože ali drevesa. Prenašajo težko odgovornost semena in v tem so unikatne. Navežemo se lahko na opazko o poeziji intenzitete. Intenziteta pomeni, da se zadržujemo v stanju potencialnosti; intenzivna situacija je tista, v kateri je nekaj tik pred tem, da se pripeti; da študent izve rezultat izpita, da se izvede enajstmetrovka, da pridemo do refrena, če podamo le vsakdanje, manj obtežene primere, skratka situacije pred Dogodkom. V semenu se zadržuje Dogodek življenja.
(Muanis Sinanović, iz spremne besede)
***

ODLUŠČENA SKORJICA
Borut Gombač
Kamnita fontana v prvi pomladni jasnini. Ožarjeniželezni kipec dečka z vrčem. Voda v kristalnemcurku izpira globino. Zabrisane stavbe trepetajo nagladini: rjavordeče, rdečerumene, rumenozelene,zelenomodre, modrosive in tiste vmes. Akvarelrazmaže veja v rokah triletnega dečka. Odluščenaskorjica nemirno pluje po gladini. Deček odvrževejo in steče po žogo. Na klopci sedi njegovababica. Zeleni cikcak na rjavih nogavicah sedečestarke. Žoga je rumena z modrimi trikotniki. Kose kotali, se barvi premešata in razvlečeta. Ko seustavi, se barvi umirita. Nekaj časa traja, da okougotovi, če so trikotniki modri ali rumeni. Babicaza hip zatisne veke.
***
Slikar gleda z očesom pesnika, pesnik pa slika z jezikom. Vse se odvija na površini, v trenutku, zdi se, kot da ves svet in vsi ljudje obstajajo zanj, da živijo v njegovi zavesti. S tem ne mislimo nič romantizirajočega ali narcisističnega: ljudje, recimo babica in deček, niso tu zato, da bi zadovoljevali pesnikov pogled, temveč se skozi njegovo doživljanje ter pisanje zares zgodi bližina med ljudmi, ki se ne poznajo, bližina med ljudmi in stvarstvom. Videti je, kot da je v tem hipu uzrto ravnovesje, ki ga sicer spregledamo, ki nam zaradi nečuječnosti uhaja. Pesem je tu zagotovilo njegovega obstoja.
(Muanis Sinanović, iz spremne besede)
***
