Karmen Murovec: JULIJA ODKRIJE SVOJE STARODAVNE KORENINE

Kulturni center Maribor, zbirka Sprejeto 31, število strani 96, leto izida 2022

ZA NAROČILO KLIKNI TUKAJ

^{Karmen Murovec: JULIJA ODKRIJE SVOJE STARODAVNE KORENINE}

O knjigi:

Fantastična pripoved o Juliji je postavljena v okvir zgodbe potovanja iz časa v čas – iz začetka 21. stoletja v antični čas. Dogaja se v Celju oziroma in Celeia, osrednji motiv pa je pomembnost naših korenin in povezanosti ter medosebnih odnosov tako za posameznika kot za družbo.
Julija v potovanju skozi čas spoznava svoje starodavne korenine in ob tem se poglobi njena vez s starši in starimi starši, poleg tega pa iz prenapete študentke pred nami zraste sproščena mlada ženska, ki uvidi, kje se v resnici nahaja njena sreča. In ta je ravno v človeških vezeh.

O avtorici:

Karmen Murovec se je rodila davnega leta 1981, odraščala je v Ljubljani, kjer je zaključila tudi svoj študij latinskega jezika in splošnega jezikoslovja na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Že kot majhna deklica si je rada izmišljevala zgodbe in jih tudi zapisovala.
V letu 2021 sta izšla njena mladinska romana Petra in Cigančica Ivana.

Odlomek:

Ko sem se naposled osvestila, sem potrebovala precej časa, da sem se spomnila, kje sem in kaj se mi je pripetilo. To je bilo precej težje, kot bi si morda mislili, pa ne toliko zaradi udarca v glavo kot zato, ker nisem več prepoznala okolice. Vedela sem, da sem se nedolgo pred tem sprehajala po nekdanjem svetišču in temu, kar je še sploh ostalo od njega. Sedaj pa se je pred menoj namesto ostalin svetišča bohotilo svetišče samo v vsem svojem sijaju, kakršno je bilo verjetno nekoč. Ali pa je zdaj? Je nekoč zdaj ali pa je zdaj nekoč? Vse se mi je že pomešalo v glavi.
Nisem in nisem si mogla razjasniti te nenavadnosti. Imam privide? Morda sem se pa vseeno udarila v glavo bolj, kot sem sprva mislila. Nenadoma pa sem začutila, da nisem sama, in ko sem se spet ozrla naokoli, sem v daljavi pred sabo zagledala dečka v starosti približno desetih let, videla sem ga v hrbet, zdelo se mi je, da se z nekom igra. Približala sem se mu in takoj opazila, da je ta s katerim se deček, ki je bil oblečen v nekakšno tuniko, prepasano z vrvico, igra, srednje velik psiček, ki je zalajal proti meni, čim je začutil mojo navzočnost. Ta lajež je bil prijazen in vesel kot radostna dobrodošlica meni neznanki. V istem hipu se je proti meni obrnil tudi deček in ko je pred sabo zagledal mlado žensko v zanj nenavadnih oblačilih, me je vprašal:
»Quis es?« (»Kdo si?«)