Karmen Zupančič: TANGO

Knjižna zbirka Frontier 135, število strani: 82, leto izida 2019

ZA NAROČILO KLIKNI TUKAJ

URA DUHOV

Glas, ki me je zbudil iz spanja, je samo enkrat izgovoril moje ime. Ni me bilo strah. Še nekaj je bilo, preden me je poklical glas. Kazalci so se ustavili na uri duhov. Mir ni miren in tišina ni tiha. V čisto tihi hiši, pogreznjeni v spanje. Zavohala sem vrtnice. Vonj, ki me spominja na mamo. In pozabljen spomin se je vrnil. Ure med dnevom in nočjo imajo moč. Vse je mogoče. Poslušam svoje dihanje. Pasje tačke po parketu. Svet upočasni svoje tečaje. Le zvezde gredo čez nebo. Ni prostora za hrup sveta. Čas duhov. Stanjšana meja med svetovi. Drobni laski na zatilju se mi postavijo pokonci. Mraz mi gre po koži. Niti glasu. Pes pozorno strmi v točko v temi. Bojim se.

***

“K. Zupančič v svojem proznem prvencu s prizadetostjo in z izrazito osebno noto pripoveduje o razočaranjih nad sočlovekom, zlasti tistim moškega spola, o izgubljenosti v svetu lažnih zrcal, o površinskih in zdrsljivih pokrajinah sodobnega sveta, depresiji, strahu, bolezni in nagnjenosti k odrešujoči avtodestrukciji, s katero se nenazadnje konča tudi ena od ključnih zgodb. Po drugi strani pa Tango nikakor ni le zbirka temnih tonov in brezupa, v prvi vrsti je literarno delo notranjih prečiščevanj, telesnega in duhovnega prebujanja s pomočjo plesa ali življenjskih modrosti, dišečih po vzhodnih filozofijah pa tudi tistih, ki jih je v vsej svoji krutosti in lepoti izklesalo življenje samo.

Pred nami je drobna knjiga o velikih rečeh in velikih rečeh skritih v drobnih stvareh, iskanju ravnovesja med notranjim in zunanjim, izluženju odnosa do sveta v luči plesa, filozofije, literature same, predvsem pa (tako kot tudi v obeh pesniških zbirkah) v luči ljubezni. Ta pa kot v zgodbi Iluzija skupaj s svojo junakinjo razmišlja pisateljica Karmen Zupančič ne prenese polovičarstva, nedoločenosti, dvomljivosti in kakršnega koli cincanja, ampak zahteva popolno prisotnost in predanost.”

“Fotografije fotografa, oblikovalca in urednika Petra Dobaja pa pravzaprav nenehno uhajajo iz teh dveh vsaj na videz nasprotujočih si definicij. Podobe njegovih fotografskih upodobitev namreč nikakor niso statične, robovi ujetih gibov so široko odprti, megličasti. Pretanjeno izbrani zorni koti gledalca prisilijo, da s pogledom pleše okoli skupnega ravnotežnega jedra dveh plesalcev, ki je tako značilen za argentinski tango. Tonaliteta črnobelih odtenkov je niansirana tako tankočutno, da ves čas predira horizontalnost fotografskega medija in mu dodaja globino – dimenzijo plastičnosti. Detajli bližnjega kadra razpirajo brezmejnost ozadja. Objemi so otipljivi in človeško topli, s tem pa dodelijo očem in pogledu moč dotika dlani. Zadržana strast vehementno predira notranje jezove. Specifična »tangerovska« drža, gib in »negib« (tako upodabljanega kot tudi upodabljajočega) osmišlja pa tudi osvobaja svet v malem in velikem. S tem pa fotograf Peter Dobaj nikakor ni več zgolj ilustrator zbirke proz pisateljice Karmen Zupančič, ampak na nek način tudi njihov soustvarjalec.”

— Borut Gombač, iz spremne besede

***

Karmen Zupančič, rojena leta 1965 v Mariboru, dete normalno disfunkcionalnih staršev – mama gospodinja, oče privatnik, en mlajši brat. Končana poklicna šola, zaposlitev v Univerzitetni knjižnici Maribor. Ljubiteljsko ukvarjanje z ježo, prostovoljstvo v Azilu za živali, amatersko ukvarjanje z gledališčem, sodelovanje na literarnih prireditvah, prostočasno ukvarjanje s tangom, ves čas pa pisanje kot izražanje občutenja sebe in sveta.

Njena literatura je – kot že v doslej objavljenih pesniških zbirkah Posteljnjake (1993) in Za Z. (2015) – polna čutnih, skrbno izbranih detajlov tako miselnih kot vizualnih in slušnih.

Zgodba se dnevno nadgrajuje in nadaljuje.