Založba Kulturni center Maribor, zbirka Frontier 209, število strani 130, leto izida 2022
ZA NAROČILO KLIKNI TUKAJ
Marjan Kandus se je rodil leta 1932 v Mariboru, kjer je preživel svoje otroštvo, zgodnjo mladost in hkrati drugo svetovno vojno. Kot gimnazijec se je srečal tudi s košarko in začel igrati za domači klub Branik. Leta 1952 je maturiral na mariborski I. gimnaziji in odšel na študij ekonomije v Ljubljano. Ves čas študija je aktivno igral košarko, kot član jugoslovanske državne reprezentance se je udeležil številnih velikih tekmovanj, od mediteranskih iger in evropskih prvenstev, do olimpijade in svetovnega prvenstva. V tem času je tudi prvič potoval čez meje Evrope, na daljni vzhod, na Kitajsko. S koncem študija je končal tudi svojo profesionalno košarkarsko kariero in dobil mesto v Adrii Avioprometu. Takrat še ni bilo brniškega letališča, naš letalski prevoznik pa je že začenjal leteti po vsem svetu, v Kanado, ZDA, v Brazilijo, na bližnji vzhod, v Indonezijo… Leta 1966 se je z družino preselil v New York, kjer so ostali pet let, potem pa ga je Niko Kavčič prepričal, da se je vrnil v Ljubljano in sedel na mesto njegovega pomočnika v Ljubljanski banki. To je bil čas, ko je Ljubljanska banka iz majhne provincialne hranilnice postala najmočnejša banka v takratni državi, z velikim mednarodnim ugledom. Marjan Kandus je bil odgovoren za pridobivanje kreditov, za izgradnjo nuklearke v Krškem, kar je še do danes največja slovenska investicija. Kasneje je odprl pisarno Ljubljanske banke v Londonu, še kasneje v Frankfurtu. V svetu bančništva je ostal vse do upokojitve, se dokončno ustalil v Ljubljani, kjer živi še danes.
***
“Za tole obujanje spominov »krivim« svojo hčer Petro, ki mi že vrsto let vztrajno prigovarja, naj dogodivščine iz svojega življenja strnem v nek zapis, da ne bodo shranjene le v moji glavi, kjer se utegne njihov obseg z leti zmanjševati. V ta namen mi je pred leti podarila ličen notes, kamor naj bi sproti zapisoval vsak dogodek, ki mi pride na misel. Zvežčič je ostal deviško čist. Nedotaknjen! Z osebnim računalnikom bi šlo nemara lažje, vendar se na stara leta nisem voljan spoprijeti z novimi tehnologijami. Z njimi se danes igra vsak otrok, v mojem otroštvu pa so bile igrače drugačne. Stvar se ni premaknila z mrtve točke. Petra je nazadnje predlagala, da bi me na domu obiskoval novinar, ki bi me spraševal, poslušal (ob tem snemal) in nazadnje vse zapisal in uredil. A koga izbrati? Ponudil se je Andrej Blatnik, fotograf z novinarskimi izkušnjami, ki je mož moje nečakinje in s katerim sva se dobro razumela. In končno je steklo!”
(Marjan Kandus)
Kulturni center Maribor - založba 