Založba Kulturni center Maribor, zbirka Frontier 190, število strani 194, leto izida 2022
ZA NAROČILO KLIKNI TUKAJ
“Pričujoči zapis je nastal ob 100-letnici rojstva mojega očeta Nika Kralja kot poklon njegovi neizmerni življenjski radosti. Skušala sem osvetliti njegove napore pri doseganju strokovne odličnosti in uveljavitvi v svetovnem merilu.
Pri tem pa ni bil sam, temveč je črpal svojo moč pri svojih najbližjih, ki so prispevali k temu, kar je ustvaril in bil. V zapisu oče pripoveduje skozi odlomke iz pisem svoji soprogi – moji mami, ki ji jih je tekom njune poti pošiljal, kadar nista bila skupaj. Mama je ta pisma shranila in s tem omogočila, da lahko danes beremo njegove besede. Oče pisem ni datiral in njegova pričevanja sem nanizala po svojem najboljšem občutku. V zapisu mama sama zase ne govori in se tudi skozi moj pogled pojavlja zgolj v kontekstu očetovega dela, pri katerem je po mojem mnenju zlasti v petdesetih letih odigrala pomembno vlogo. Zapis nima namena posegati v kompleksnost osebnega odnosa med staršema.
S svojimi spomini sem se poskušala kolikor mogoče približati dogajanju v 60. letih, ko si je oče prizadeval za uveljavitev v tujini. Vendar pa je nujno upoštevati, da gre pri opisih zgolj za mojo sliko, ki je lahko tudi mestoma popačena in fragmentirana. Pri opisu svojega odnosa z očetom sem imela v mislih zgolj kontekst njegovega dela in ne kompleksnosti najinega medsebojnega odnosa. Slikovni material je iz družinskega arhiva.
Zapis naj bi ohranjal spomin na velika prizadevanja mojih staršev za doseganje popolnosti in vzpodbujal k vztrajanju na tej poti.”
Veronika Kralj-Iglič
***
S poti v Italijo je oče napisal: »Na kratko o moji dosedanji rajži. Na meji vse v redu – čudili so se le, da imem dva potna lista – po daljšem pojasnjevanju je šlo vse gladko. Izstopil sem v Trstu, ker je imel vlak 2 uri postanka, in si nekoliko ogledal mesto. Bil sem tudi v apoteki za zdravila. Rekli so, da bi morali naročiti iz centrale, da bi bilo treba počakati kako uro. Ker sem se bal, da ne bi našel več iste apoteke, se nisem odločil za nabavo zlasti zato, ker nisem vedel, če bi lahko pravočasno pred odhodom vlaka dal na pošto. Kolikor vem, ima mama še malo zaloge. Zvečer – bolje popoldne ob 16.45 sem odpotoval proti Benetkam. Vozil sem se z nekim Angležem, katerega hči je bila v Jugoslaviji na seminarju za germanske jezike in tudi sam je bil že večkrat pri nas. Izredno ceni našo gostoljubnost. Ker sem se bal previsoke cene za prenočišče v Benetkah, sem sestopil v Mestre (6 km pred Benetkami) in dobil takoj sobo – vendar za precej slano ceno 1400 lir pri kolodvoru. Tu sem prespal in sem šel zjutraj v Benetke z vlakom, ki vozi vsake pol ure. Nameraval sem si preko dneva ogledati Bienale in proti večeru oditi za Milano. Zato sem kovček pustil kar v garderobi.«
(Iz knjige)
***
Kulturni center Maribor - založba 