Frontier 143, število strani 181, leto izida 2019

ZA NAROČILO KLIKNI TUKAJ

Ko zvončki so zdavnaj že odcveteli,

ko majski večeri le še v sanjah žive,

ko lastovke odletele so v daljne dežele,

ko pokrajina pusta in hladna je že …

Spomini samo še živijo,

odpirajo krvaveče rane –

minulega priklicati ne zmorejo več.

Zbirka kratke proze in izbranih pesmi Zapoznelo cvetenje je motivno-tematsko nadaljevanje avtorjevega prvenca Kar je reka naplavila. Kratke življenjske zgodbe, ki so nanizane v zbirki, bralca pritegnejo s svojim romantično-realističnim tonom, saj je tematika bivanjske stiske preplavljena s spomini in ljubeznijo. Pa ne le z ljubeznijo med moškim in žensko, materjo in otrokom, vnukico in babico, temveč z ljubeznijo, ki je vseobsegajoča in zmore odpuščati, vendar nikdar ne pozabi. Spomini, tako realni, tako človeški, pustijo svoj pečat na duši bralca, ki se skozi vživljanje v dogodke ob branju očisti lastnih čustev ob podobnih, pa tudi ne tako podobnih situacijah, ki mu jih na pot prinese življenje. In to je le ena izmed moči literature, ki hkrati omogoči pisatelju, da svoje spomine in čustva izlije na papir in jih tako ohrani za naslednje rodove.  

***

Pogled na zeleno zaveso dreves pred njim ga pomirja, ko prisluškuje nežnemu pošumevanju v krošnjah in ko z očmi spremlja nemirno trepetanje listja na drevju in njihovo spreminjanje barv od najbolj zelene do bleščeče srebrne na topolih.

»O, pa saj ni mogoče,« se nenadoma začudi. In ko še enkrat pazljiveje pogleda, med vejami akacije opazi zares veliko, belo grozdasto socvetje. Nenavadno za ta čas. Kdaj že je odcvetel maj, zdaj se že tudi poletje preveša v jesen. Kakor da nas hoče zapoznelo cvetje še enkrat spomniti na pomladni čas …

Ah, zapoznelo cvetenje … podobno je našemu hrepenenju, ko bi radi znova oživili davne dni, pa se potem vse naše prizadevanje izkaže zgolj za jalovo početje. Ravno tako nemogoče je, kot bi hoteli, naj reka obrne svoj tok in se naj vrača k svojemu izviru … k svojemu rojstvu.

O, pomlad … tista najbolj žalostna pomlad … pomlad brez sonca.

***

O avtorju

Ivan Žigart se je rodil leta 1939 v Miklavžu na Dravskem polju. Po opravljeni maturi na Klasični gimnaziji v Mariboru se je vpisal na ljubljansko Filozofsko fakulteto, in sicer na oddelek za slovanske jezike in književnosti. Po opravljeni diplomi je kot profesor slovenščine in ruščine najprej tri leta služboval na osnovni šoli, zatem na Gostinskem šolskem centru, zadnjih 27 let pa je poučeval na Srednji ekonomski šoli v Mariboru. Poleg rednega pedagoškega dela je vsa leta vodil dramski krožek, v domačem Kudu pa režiral in igral v številnih predstavah. Kar polnih 12 let je lektoriral mariborske Dialoge, prav tako je bil lektor pri slovenskih znanstvenih revijah Lex localis in Časopis za zgodovino in narodopisje. V mariborskem Večeru pa so mu objavili vrsto knjižnih ocen. Prve literarne objave je doživel v Mladih potih, kasneje je svojo kratko prozo objavljal pri Mohorjevi družbi, v Pisani njivi (v Kmečkem glasu) in Dialogih. Njegov prvenec Kar je reka naplavila mu je natisnila Založba Ved leta 2012.

ZA NAROČILO KLIKNI TUKAJ